»Delo tega dokumentarca je bilo prava arheološka detektivka.«

»Ko smo se pred leti začeli prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko sem našla dekleta, se je perspektiva hitro obrnila.«

»Iz dneva v dan kaže vidnejše simptome Alzheimerjeve bolezni, ki je pred leti vzela že njegovo ženo.«

»Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govorili o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo od nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.«

»Sem pa vesela, da sem imela na terenu ekipo, ki ima rada glasbo.«

»Po nekaj letih dela na dokumentarnem področju, praksi, kjer preučiš namen vsega, sem začela razmišljati o svoji in vsej naši naklonjenosti do njiju in začela ponovno pregledovati gradivo ter se poglabljati v študij in skrivnost veliko bolj, kot sem si lahko predstavljala.«

»nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih, ki so se še leta po vojni borili za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane«

»Ob nastopu obsežne ruske invazije sem bila v Ukrajini. Ponoči, ko sem opravila zadolžitve kot lokalna producentka za informativni kanal Al Jazeera English, sem imela navado poslušati prestrežene pogovore, ki so jih pridobile in javno objavile ukrajinske varnostne službe: telefonske klice ruskih vojakov v Ukrajini svojim družinam v domovini. Neskladje med brutalno resničnostjo, ki sem jo doživljala podnevi, in vsem slišanim ponoči, je bilo šokantno. Na posnetkih so Rusi zveneli človeško. To je bilo najbolj boleče sprejeti: Zakaj ljudje počnejo tako nečloveške stvari?«

»Ko sem snemal štiri filme na leto, drugega za drugim, sem temu navkljub moral najti nekaj v njih, znotraj česar bi lahko nekaj dal.«